|
Prispeval: HisTer
|
|
nedelja, 26. avgust 2007 |
|
SOL
Sedim na skrajnem robu solin z nogami v vodi in strmim v sonce, ki se počasi, a neizbežno potaplja v morje. Na kavedine za mojim hrbtom se spušča mrak, rečna voda mi z nog spira sol in solinarsko črno blato ter ga odnaša v smer tja daleč za obzorje, kjer je izginulo sonce vnelo požar na morju. Burin mi hladi pregreto telo in v valovih prinaša glasbo iz portoroškega vrveža: "In the sunshine when she's gone... any time she goes away." Osvežim se z zadnjo rezino melone, zvrnem na dušek bokaleto z mrzlim refoškom, vstanem in z vso močjo stisnem za ročaj lopate, kot da bi ga želel streti v prah. Ne, ne bom nalagal smeti v vašo dušo, le kupi soli čakajo v soju migetajočih zvezd, da jih naložim v vagonček in povečam veliko solno piramido, namenjeno posipavanju poledenelih ljubljanskih obvoznic. Sol, prepojena z vodo, je težka, tla so prenizka, vagonček, v katerega jo nalagam, previsok. |
|
Zadnja sprememba ( ponedeljek, 27. avgust 2007 )
|
|
Preberite več...
|