SOL

Sedim na skrajnem robu solin z nogami v vodi in strmim v sonce,  ki se počasi, a neizbežno potaplja v morje. Na kavedine  za mojim hrbtom se spušča mrak, rečna voda mi z nog spira sol in solinarsko črno blato ter ga odnaša v smer tja daleč za obzorje, kjer je izginulo sonce vnelo požar na morju. Burin  mi hladi pregreto telo in v valovih prinaša glasbo iz portoroškega vrveža: "In the sunshine when she's gone... any time she goes away." Osvežim se z zadnjo rezino melone, zvrnem na dušek bokaleto  z mrzlim refoškom, vstanem in z vso močjo stisnem za ročaj lopate, kot da bi ga želel streti v prah.  Ne, ne bom nalagal smeti v vašo dušo, le kupi soli čakajo v soju migetajočih zvezd, da jih naložim v vagonček in povečam veliko solno piramido, namenjeno posipavanju poledenelih ljubljanskih obvoznic. Sol, prepojena z vodo, je težka, tla so prenizka, vagonček, v katerega jo nalagam, previsok.